»Gre za pristojnost ministra za zunanje zadeve. Po zakonu o zunanjih zadevah lahko minister v izrednih razmerah pošlje odpravnika poslov. To se je že večkrat zgodilo. Tu ni treba nobenih urgentnih podlag. Dejstvo je, da je treba dati glas tudi diplomaciji. Govoriti o predlogih in rešitvah po telefonu iz Ljubljane ali Bruslja je eno, prizadevati si za to iz Kijeva, kjer so tudi ukrajinski sogovorniki s stališi, ki se običajno ne komunicirajo prek telefonov ali na daleč, je pa nekaj drugega«
»Takrat sem razumel, ko sem to slišal, da so se počutili še bolj osamljeni kot mi, ko nas ni nihče obiskal v času vojne za Slovenijo. Nas vsaj zapuščal ni nihče, ker še nismo bili priznana država, tukaj ni bilo diplomatov, da bi odhajali, in smo bili deležni samo te druge faze osamljenosti. In to, da jih je nekdo obiskal po vsem tem času, je bil zanje znak, da niso odpisani.«
»To, da jih je nekdo obiskal po vsem tem času, je bil znak, da niso odpisani, da ne gre samo za neko podporo na daleč, ampak da nekdo verjame, da se bodo dejansko obranili in zmagali.«
»Podobno naborniki JLA niso vedeli, proti komu se borijo, nekateri so celo mislili, da se borijo proti Natu, podobno naj bi izjavljali naborniki ruske vojske, ki so ukrajinski vojni ujetniki.«
